Nominacije za 26. Rožančevo nagrado

1. Andrej Capuder: Zamrznjene besede

Mohorjeva založba Celovec, 2017

Andrej Capuder je za zbirko esejev Zamrznjene besede izbral besedila, ki se nanašajo na moralno resonanco evropskega človeka. Andrej Capuder je bil od nekdaj zavezan erotiki predajanja znanja. O tem pričajo generacije njegovih študentov in mnogi prijatelji. Eseje je žirija prebirala pred smrtjo Andreja Capudra in je že pred meseci zaslutila, da gre za nekakšno samo-inventuro. Avtor je za zbirko esejev izbral besedila, ki so napisana najbolj esejistično, torej najbolj osebnoizpovedno: o čem sem premišljeval celo življenje, kaj sem bral, kaj sem razumel, čemu ne najdem odgovora, na kaj sem želel opozoriti svoje študente, čemu sem sledil na svoji poti. Kljub smrti avtorja je žirija knjigo uvrstila med izbrano četverico, saj gre za klasično esejistično zbirko.

Andrej Capuder je eruptiven erudit  – neutrudno radoveden in navdušen nad skrivnostjo človeške duše. Vabi v globine slehernega trenutka življenja. Popelje nas na same izvore premišljevanja o človečnosti in na pot bogoiskateljstva.

V knjigi je zbranih štirinajst objavljenih ali še ne objavljenih esejističnih predavanj o filozofiji, literaturi in religiji, napisanih v zadnjih tridesetih letih. Avtor se naslanja na Novo in Staro zavezo, na antične mislece (Platon, Sokrat), na novoveške evropske filozofe (Descartes, Kierkegaard, Nietzsche, Bergson), na klasiko svetovne in slovenske literature (Dante, Cervantes, Rabelais, Prešeren, Župančič). Kristusa upošteva kot vodnika, kot paradoksalnega misleca, ki nam ne dovoli, da bi se ustavili pred sporno noto. Opozarja na razliko med gledati in razumeti. Vseskozi izhaja iz krščanstva in razmišlja o temeljnih razpotjih človekovega samoiskanja: ljubezen, bolečina, trpljenje, etos, svoboda, obljuba, izbira med DA in NE. Kako se vesti v praksi, da bomo pravični pred sabo in Bogom? Kaj je religiozni občutek? Kdo je “moj drugi”? Kako se potegniti višje, da bi videli bolje? Kaj je čustvo, kaj je čistost? Kaj pomeni želeti, kaj pomeni hoteti? In nenazadnje: biti ali ne biti. Zamrznjene besede Andreja Capudra so vroče in žive.

Na naslovnici zbirke esejev Andreja Capudra je podoba starodavnega pisca in bralca s srednjeveške slike Apokalipse iz Angersa  – ki izpostavlja pisanje kot iskanje modrosti in branje kot zaupanje v drugega, ki modrost razodeva.

2. Peter Kovačič Peršin: Stopinje v pesku

Knjižna zadruga, 2018

“Potovanje človeštva skozi čas je hoja po pesku zgodovine,” se glasi prvi stavek knjige esejev Petra Kovačiča Peršina. Sestavljena je iz štirih snopov esejev na teme somračja, poraza, tragedije in streznitve, ki jih lahko razumemo kot razčlembo slovenske novejše zgodovine.

V prvem sklopu, v eseju Overtura somračja se avtor spopade z dramatičnim vprašanjem: “Česa se moramo nadejati, če bi nastopil mir?” Razmišlja na podlagi ameriške raziskave iz leta 1967, ki je izšla v slovenščini že leta 1969: Nezaželeni mir, Poročilo o koristnosti vojne. Raziskava ugotavlja, da bi v primeru ureditve sveta po principu miru prišlo do popolnega preobrata v razvoju civilizacije  – preobrat bi bil sicer poziteve, dobrodelen, a nesprejemljiv s stališča zdajšnje ureditve sveta.

Človeštvo ni zrelo za “človečnost”. Biti človeški je hipotetična kvaliteta  – podobno kot relativnost miru. Živimo tukaj in zdaj, smo dediči in nadaljevalci  – vse je odvisno samo še od posameznikov, nimamo skupne moči. Skupna moč  – politika, diplomacija  – deluje po principu vojne: cilj je uničenje drugega. Hladna vojna naj bi bilo možno ravnovesje, ki pa ga je treba neprestano uravnovešati . Edina pot, ki jo Peter Kovačič Peršin nakazuje v esejih, je pot iskanja osebne resnice in sprejemanja drugega, ki išče svojo resnico po drugi poti. Iskanje resnice  – filozofija, poezija  – kot pot do miru. Sprava  – priznanje zmote in krivde  – kot pot do novega začetka.

Avtor gre v naslednjih treh sklopih esejev na pot  – ozre se do nastanka in razpada Jugoslavije, loti se pretresov v razumevanju in interpretaciji zgodovinskih dogodkov, nasloni se na zgodbo svoje družine in v zaključnem poglavju Pogled v prihodnost preide k narodu. Kultura, politika, uprava, gospodarstvo, evropeizacija? Kje je narodna zavest? Kako je s socialnim redom? Zakaj obubožanost državljanov? Zakaj mladi odhajajo na pot  – iskat drugo domovino? Kaj je z dostojnim varstvom narodne identitete?

Ali je tudi vprašanje “Česa se moremo nadejati, če bi prišlo do sprave?” le dramatično in hipotetično?

Vsekakor so eseji Petra Kovačiča Peršina provokativni, a napisani so z očitno težnjo po pomiritvi in kot nagovor k ponovnem razmisleku. Pregovor o metanju puške v koruzo mora dobiti nov pomen, sicer se bomo sami znašli v koruzi, kamor nas bojo zagnali drugi.

Fotografija na naslovnici je ilustracija naslova zbirke esejev, a posebej so izpostavljene stopinje človeka v težkih čevljih, morda vojaka, ki zapušča najvidnejše sledi.

3. Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2017

Jasmin B. Frelih je na slovensko literarno prizorišče vstopil silovito. Njegov prvenec roman Na/pol (2013) je upravičeno dobil ne le nagrado za najboljši prvenec na slovenskem knjižnem sejmu, temveč leta 2016 tudi Nagrado EU za književnost. Leto pred tem je izšla še njegova odlična zbirka kratke proze Ideoluzije.

Z Bledo svobodo se Frelih poskuša tudi v esejistiki, to pa nič manj velikopotezno kot v romanu in kratki prozi – poetika njegovega eseja je celo nekoliko podobna tej zadnji. Pred bralko je izbrušena literarna govorica, v mnogih pogledih proza, nabita s sugestivnostjo, ki se skoz meandre leposlovne retorike enako naslavlja na bralkin estetski čut kot na njeno potrebo po refleksiji. Frelih probleme sodobnega sveta, zlasti njegovih grozot, mlade generacije, digitalne civilizacije, humanistične in posthumanistične etike, umetniškega ustvarjanja, pa celo ekonomije in politike reflektira tako, da tudi bralca spodbode k refleksiji. Njegovi eseji – zlasti najboljši med njimi, ki knjigo začenjajo – namreč kljub veliki sugestivnosti niso naravnani na bralkino pasivno sprejemanje avtorjevih pogledov in privzemanje njegove perspektive, temveč ob avtorjevi diskretnosti bolj učinkujejo kot pobude za nadaljnje razmišljanje, bodisi dialoško bodisi monološko. Če dialoško, toliko bolje. Domiselne potujitve, s katerimi Frelih preseneča bralko, so namreč lahko zanjo ne le izziv, temveč tudi odskočna deska za potovanje v drug(ačn)ost, se pravi, za širjenje njenega lastnega duhovnega in miselnega obzorja. Z vsem tem so Frelihovi eseji v ponos svojemu žanru.

Knjigo je oblikovala Sanja Janša. Bledi odsev ptiča – goloba miru? –, ki zoblje iz miroljubne človeške roke, domiselno nakazuje, kako si velja drzniti zamišljati plaho, bledo svobodo.

4. Urša Zabukovec: Vseživo

kud Logos, 2017

Urša Zabukovec živi v Španiji in piše z blagodejne oddaljenosti od doma. Njeni eseji so kolumne iz leta 2016 in 2017, nekatere objavljene prvič, najprej pisane za portala LUD Literatura in airBeletrina. Čeprav ti in podobni portali nadomeščajo klasične papirnate časopise, pa objava prispevkov v knjigi vendarle zaživi bolj otipljivo, novo življenje.

V esejistični zbirki Vseživo najdemo 21 esejev, ki so razporejene tako, da zarišejo zgodbo avtoričinega življenja v času pisanja. Selitev, poganjanje korenin v tujini, ovohavanje nove domovine, opis načina življenja, vživljanje v novo kulturo, pa tudi razmišljanje o problemih sodobnega sveta  – ekologija, šolstvo, zdravstvo, vzgoja, vse to in še drugo “vse živo” so predmet avtoričinega zapisovanja. Avtorica je izrazito angažirana intelektualka, vendar se ne zateka h kritiki in tožbi, še manj k nostalgiji, saj avtorica pripada generaciji, ki ni obremenjena z ideološkimi predsodki in podedovanim spominom na polpreteklo zgodovino Slovenske države. Njen pogled je svoboden, odprt, ne sodi, temveč svet opazuje in ga skuša razumeti. Zanima jo preživetje. Sproti, sveže in pogumno se odziva na dogajanje doma in po svetu. Kako preživeti družino, kako se prilagoditi življenju na vasi, kako sprejeti naravo, kako razumeti novo domovino, kako biti sprejet in sprejemljiv v tujem svetu. Taka in podobna vprašanja presegajo razmišljanja ženske, vezane na dom in družino. Presegajo takoimenovana “ženska vprašanja”. V esejih Zabukovčeve se nahaja glas premnogih mladih, ki se izseljujejo iz Slovenije in se bojo morali sprijazniti s tem, da so tujci. Seveda pa bo sprijaznjenost toliko lažja, kolikor večja bo njihova pripravljenost k prilagajanju. Selitev v tujino ni beg, ni izgon, ni izhod v sili, temveč pot, na katero se človek poda z upanjem, veseljem in pogumom.

Urša Zabukovec pravi, da je možno dobro plavati, “če to počnemo na pravi progi.” Ko je težko, ne svetuje samo-umika, temveč vztrajnost in srčnost. Zbirka esejev Vseživo je svetla, humoristična in hudomušna. Avtobiografskost jo loči od žurnalističnih kolumn, ki sicer pravladujejo v naših medijih.

Na naslovnici zbirke Vseživo je Picassova risba petelina, začrtana v eni sklenjeni potezi. ta ilustracija nazorno opredeljuje eseje v knjigi  – kratko, gladko, jedrnato in vedro.

Zapisano pod: 2017/18, Aktualno | 11.09.2018 | Komentiranje onemogočeno

Komentarji in pingi so trenutno onemogočeni.

Komentarji onemogočeni.