Arhiv za kategorijo '2017/18'

Razglasitev nagrade

Vabimo vas na literarni večer in razglasitev Rožančevega nagrajenca za najboljšo esejistično zbirko leta 2018, ki bo v petek, 21. septembra 2018 ob 18. uri v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani.

Literarnemu večeru in pogovoru bo sledila glasbena točka mojstra harmonike Žige Vehovca, po kateri bo žirija razglasila letošnjega Rožančevega nagrajenca.

Šestindvajsetič zapored, kot spomin na velike mojstre slovenskega esejističnega pisanja in kot glas nove, mlade esejistične generacije bomo znova skupaj verjeli v moč Besede, ki edina zmore in mora prepričati človeka, da namesto slepe vere v evolucijo znanstvenega in tehnološkega napredka stopi na pot »evolucije ljubezni«, o kateri nam iz literarne večnosti prišepetava pisatelj Marjan Rožanc.

Objavljeno:2017/18, Aktualno |20.09.2018 | Komentiranje onemogočeno

Nominacije za 26. Rožančevo nagrado

1. Andrej Capuder: Zamrznjene besede

Mohorjeva založba Celovec, 2017

Andrej Capuder je za zbirko esejev Zamrznjene besede izbral besedila, ki se nanašajo na moralno resonanco evropskega človeka. Andrej Capuder je bil od nekdaj zavezan erotiki predajanja znanja. O tem pričajo generacije njegovih študentov in mnogi prijatelji. Eseje je žirija prebirala pred smrtjo Andreja Capudra in je že pred meseci zaslutila, da gre za nekakšno samo-inventuro. Avtor je za zbirko esejev izbral besedila, ki so napisana najbolj esejistično, torej najbolj osebnoizpovedno: o čem sem premišljeval celo življenje, kaj sem bral, kaj sem razumel, čemu ne najdem odgovora, na kaj sem želel opozoriti svoje študente, čemu sem sledil na svoji poti. Kljub smrti avtorja je žirija knjigo uvrstila med izbrano četverico, saj gre za klasično esejistično zbirko.

Andrej Capuder je eruptiven erudit  – neutrudno radoveden in navdušen nad skrivnostjo človeške duše. Vabi v globine slehernega trenutka življenja. Popelje nas na same izvore premišljevanja o človečnosti in na pot bogoiskateljstva.

V knjigi je zbranih štirinajst objavljenih ali še ne objavljenih esejističnih predavanj o filozofiji, literaturi in religiji, napisanih v zadnjih tridesetih letih. Avtor se naslanja na Novo in Staro zavezo, na antične mislece (Platon, Sokrat), na novoveške evropske filozofe (Descartes, Kierkegaard, Nietzsche, Bergson), na klasiko svetovne in slovenske literature (Dante, Cervantes, Rabelais, Prešeren, Župančič). Kristusa upošteva kot vodnika, kot paradoksalnega misleca, ki nam ne dovoli, da bi se ustavili pred sporno noto. Opozarja na razliko med gledati in razumeti. Vseskozi izhaja iz krščanstva in razmišlja o temeljnih razpotjih človekovega samoiskanja: ljubezen, bolečina, trpljenje, etos, svoboda, obljuba, izbira med DA in NE. Kako se vesti v praksi, da bomo pravični pred sabo in Bogom? Kaj je religiozni občutek? Kdo je “moj drugi”? Kako se potegniti višje, da bi videli bolje? Kaj je čustvo, kaj je čistost? Kaj pomeni želeti, kaj pomeni hoteti? In nenazadnje: biti ali ne biti. Zamrznjene besede Andreja Capudra so vroče in žive.

Na naslovnici zbirke esejev Andreja Capudra je podoba starodavnega pisca in bralca s srednjeveške slike Apokalipse iz Angersa  – ki izpostavlja pisanje kot iskanje modrosti in branje kot zaupanje v drugega, ki modrost razodeva.

2. Peter Kovačič Peršin: Stopinje v pesku

Knjižna zadruga, 2018

“Potovanje človeštva skozi čas je hoja po pesku zgodovine,” se glasi prvi stavek knjige esejev Petra Kovačiča Peršina. Sestavljena je iz štirih snopov esejev na teme somračja, poraza, tragedije in streznitve, ki jih lahko razumemo kot razčlembo slovenske novejše zgodovine.

V prvem sklopu, v eseju Overtura somračja se avtor spopade z dramatičnim vprašanjem: “Česa se moramo nadejati, če bi nastopil mir?” Razmišlja na podlagi ameriške raziskave iz leta 1967, ki je izšla v slovenščini že leta 1969: Nezaželeni mir, Poročilo o koristnosti vojne. Raziskava ugotavlja, da bi v primeru ureditve sveta po principu miru prišlo do popolnega preobrata v razvoju civilizacije  – preobrat bi bil sicer poziteve, dobrodelen, a nesprejemljiv s stališča zdajšnje ureditve sveta.

Človeštvo ni zrelo za “človečnost”. Biti človeški je hipotetična kvaliteta  – podobno kot relativnost miru. Živimo tukaj in zdaj, smo dediči in nadaljevalci  – vse je odvisno samo še od posameznikov, nimamo skupne moči. Skupna moč  – politika, diplomacija  – deluje po principu vojne: cilj je uničenje drugega. Hladna vojna naj bi bilo možno ravnovesje, ki pa ga je treba neprestano uravnovešati . Edina pot, ki jo Peter Kovačič Peršin nakazuje v esejih, je pot iskanja osebne resnice in sprejemanja drugega, ki išče svojo resnico po drugi poti. Iskanje resnice  – filozofija, poezija  – kot pot do miru. Sprava  – priznanje zmote in krivde  – kot pot do novega začetka.

Avtor gre v naslednjih treh sklopih esejev na pot  – ozre se do nastanka in razpada Jugoslavije, loti se pretresov v razumevanju in interpretaciji zgodovinskih dogodkov, nasloni se na zgodbo svoje družine in v zaključnem poglavju Pogled v prihodnost preide k narodu. Kultura, politika, uprava, gospodarstvo, evropeizacija? Kje je narodna zavest? Kako je s socialnim redom? Zakaj obubožanost državljanov? Zakaj mladi odhajajo na pot  – iskat drugo domovino? Kaj je z dostojnim varstvom narodne identitete?

Ali je tudi vprašanje “Česa se moremo nadejati, če bi prišlo do sprave?” le dramatično in hipotetično?

Vsekakor so eseji Petra Kovačiča Peršina provokativni, a napisani so z očitno težnjo po pomiritvi in kot nagovor k ponovnem razmisleku. Pregovor o metanju puške v koruzo mora dobiti nov pomen, sicer se bomo sami znašli v koruzi, kamor nas bojo zagnali drugi.

Fotografija na naslovnici je ilustracija naslova zbirke esejev, a posebej so izpostavljene stopinje človeka v težkih čevljih, morda vojaka, ki zapušča najvidnejše sledi.

3. Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2017

Jasmin B. Frelih je na slovensko literarno prizorišče vstopil silovito. Njegov prvenec roman Na/pol (2013) je upravičeno dobil ne le nagrado za najboljši prvenec na slovenskem knjižnem sejmu, temveč leta 2016 tudi Nagrado EU za književnost. Leto pred tem je izšla še njegova odlična zbirka kratke proze Ideoluzije.

Z Bledo svobodo se Frelih poskuša tudi v esejistiki, to pa nič manj velikopotezno kot v romanu in kratki prozi – poetika njegovega eseja je celo nekoliko podobna tej zadnji. Pred bralko je izbrušena literarna govorica, v mnogih pogledih proza, nabita s sugestivnostjo, ki se skoz meandre leposlovne retorike enako naslavlja na bralkin estetski čut kot na njeno potrebo po refleksiji. Frelih probleme sodobnega sveta, zlasti njegovih grozot, mlade generacije, digitalne civilizacije, humanistične in posthumanistične etike, umetniškega ustvarjanja, pa celo ekonomije in politike reflektira tako, da tudi bralca spodbode k refleksiji. Njegovi eseji – zlasti najboljši med njimi, ki knjigo začenjajo – namreč kljub veliki sugestivnosti niso naravnani na bralkino pasivno sprejemanje avtorjevih pogledov in privzemanje njegove perspektive, temveč ob avtorjevi diskretnosti bolj učinkujejo kot pobude za nadaljnje razmišljanje, bodisi dialoško bodisi monološko. Če dialoško, toliko bolje. Domiselne potujitve, s katerimi Frelih preseneča bralko, so namreč lahko zanjo ne le izziv, temveč tudi odskočna deska za potovanje v drug(ačn)ost, se pravi, za širjenje njenega lastnega duhovnega in miselnega obzorja. Z vsem tem so Frelihovi eseji v ponos svojemu žanru.

Knjigo je oblikovala Sanja Janša. Bledi odsev ptiča – goloba miru? –, ki zoblje iz miroljubne človeške roke, domiselno nakazuje, kako si velja drzniti zamišljati plaho, bledo svobodo.

4. Urša Zabukovec: Vseživo

kud Logos, 2017

Urša Zabukovec živi v Španiji in piše z blagodejne oddaljenosti od doma. Njeni eseji so kolumne iz leta 2016 in 2017, nekatere objavljene prvič, najprej pisane za portala LUD Literatura in airBeletrina. Čeprav ti in podobni portali nadomeščajo klasične papirnate časopise, pa objava prispevkov v knjigi vendarle zaživi bolj otipljivo, novo življenje.

V esejistični zbirki Vseživo najdemo 21 esejev, ki so razporejene tako, da zarišejo zgodbo avtoričinega življenja v času pisanja. Selitev, poganjanje korenin v tujini, ovohavanje nove domovine, opis načina življenja, vživljanje v novo kulturo, pa tudi razmišljanje o problemih sodobnega sveta  – ekologija, šolstvo, zdravstvo, vzgoja, vse to in še drugo “vse živo” so predmet avtoričinega zapisovanja. Avtorica je izrazito angažirana intelektualka, vendar se ne zateka h kritiki in tožbi, še manj k nostalgiji, saj avtorica pripada generaciji, ki ni obremenjena z ideološkimi predsodki in podedovanim spominom na polpreteklo zgodovino Slovenske države. Njen pogled je svoboden, odprt, ne sodi, temveč svet opazuje in ga skuša razumeti. Zanima jo preživetje. Sproti, sveže in pogumno se odziva na dogajanje doma in po svetu. Kako preživeti družino, kako se prilagoditi življenju na vasi, kako sprejeti naravo, kako razumeti novo domovino, kako biti sprejet in sprejemljiv v tujem svetu. Taka in podobna vprašanja presegajo razmišljanja ženske, vezane na dom in družino. Presegajo takoimenovana “ženska vprašanja”. V esejih Zabukovčeve se nahaja glas premnogih mladih, ki se izseljujejo iz Slovenije in se bojo morali sprijazniti s tem, da so tujci. Seveda pa bo sprijaznjenost toliko lažja, kolikor večja bo njihova pripravljenost k prilagajanju. Selitev v tujino ni beg, ni izgon, ni izhod v sili, temveč pot, na katero se človek poda z upanjem, veseljem in pogumom.

Urša Zabukovec pravi, da je možno dobro plavati, “če to počnemo na pravi progi.” Ko je težko, ne svetuje samo-umika, temveč vztrajnost in srčnost. Zbirka esejev Vseživo je svetla, humoristična in hudomušna. Avtobiografskost jo loči od žurnalističnih kolumn, ki sicer pravladujejo v naših medijih.

Na naslovnici zbirke Vseživo je Picassova risba petelina, začrtana v eni sklenjeni potezi. ta ilustracija nazorno opredeljuje eseje v knjigi  – kratko, gladko, jedrnato in vedro.

Objavljeno:2017/18, Aktualno |11.09.2018 | Komentiranje onemogočeno

Urnik “Rožančijade” 2018

Komisija za podelitev Rožančeve nagrade predstavlja spored letošnjih dogodkov, od razglasitve nominirank in nominirancev, do večera z njimi in podelitve nagrade:

• Torek, 11. september, ob 11h
Novinarska konferenca z razglasitvijo nominiranih knjig v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani

• Torek, 18. september, ob 16.30
Polaganje venčka na spominski plošči v Volčah in ob 18h večer z nominiranci v Knjižnici Komen

• Petek, 21. september, ob 18h
Večer z nominiranci v Cankarjevem domu, Štihova dvorana, razglasitev nagrajenke-nagrajenca

• Sobota, 22. septembra, ob 16h
Podelitev nagrade na Trubarjevi domačiji v Rašici

***

Pismo letošnje predsednice žirije, Ifigenije Simonovič:

»Esej je po mojem mnenju ključna literarna zvrst, saj izhaja iz prvinskega pisanja pisem in spominov – eseje najdemo v Svetem pismu in v še starejših filozofskih spisih. Na Bledu spodbujamo pisanje esejev na določene teme, že šestič bomo razpisali natečaj za najboljši esej srednješolcev. Če se v karkoli zares poglobimo, takrat mislimo esejistično, saj ne izstopimo iz intimnih premišljevanj o neintimnih temah, temveč upoštevamo svoja čustva in prepričanja in smo jih pripravljeni pokazati in sporočiti. Če o čemerkoli zares živo spregovorimo, izpostavimo same sebe. Esej pojmujem kot avtobiografsko pisanje. Po tem, kako smo sposobni ubesediti misli, izražamo stopnjo odličnosti esejističnosti. Pri pisanju se ta sposobnost izražanja izkaže še bolj.

Pred 26 leti je založba Mihelač ustanovila nagrado, potem je leta in leta za podeljevanje skrbelo uredništvo Nove revije, zadnjih nekaj let pa obstaja Društvo Marjan Rožanc, ki je letos prvič doseglo status društva nacionalnega pomena in dobilo podporo Ministrstva za kulturo. Do zdaj smo za nagrado skrbeli člani Društva Marjan Rožanc, najbolj zvesti podpornik pa je bil od vsega začetka gospod Mihelač. Mnogi so priškrtnili članarino, mnogi dragoceno dobro voljo. Tudi v prihodnje bo Društvo Marjan Rožanc vztrajalo, saj konec koncev ne gre le za ohranjanje spomina na Marjana Rožanca, temveč za spoštljivost do eseja kot literarne zvrsti, ki se je le redki lotijo na polno.«

Objavljeno:2017/18, Aktualno |6.09.2018 | Komentiranje onemogočeno

Postaje

iz potopisnega eseja Brioni

Obiskovalec podrsa z roko po marmorju, pomisli, da so nekateri potopisci tako opisovali kremeljske hodnike, pravzaprav vse palače in hotele vzhodnega imperija. Pomisli tudi na to, da bi marmor mogel biti z ne zelo daljnega Golega otoka, iz tamkajšnjega podjetja »Mermer«, ki je od tam marmor izvažalo tudi v Italijo. Zdi se precej ekonomično, če je z njim opremljalo tudi rezidence Predsednika, Poveljnika in Sekretarja. Zunaj so zelene livade, srne, zajci, pavi, rajski prizori. Srne opazujejo vsakega mimoidočega, čisto blizu pridejo, udomačene so na angleški travi, kot kakšne siamske mačke ali beli pudlji. Park za hotelom že nesramno napadata plevel in trnje. Bodeče, grdo rastlinje ljubosumno pogleduje na vrtnice, še zmeraj razkošno obdarovane s škropečo vodo. Obiskovalec pomisli, da je tako pač svet urejen, v njem so zmeraj eni bolj enakopravni od drugih.

Objavljeno:2017/18 |2.08.2018 | Komentiranje onemogočeno

DUH ČESA

iz kolumne Moj fotr jo je prvič videl v živo

Sem zmerni uporabnik naprednih tehnologij, fotr mulcu pred durmi adolescence in rekreativni ludist/tehnološki nestrpnež. V steno sem v karieri zmetal pol ducata telefonov, s pestjo poglobil dva radia v avtu, med lansko olimpijado pa po stopnicah zalučal prepameten hi-fi. Tem na pol nadzorovanim izbruhom besa, ki jih sicer prištevam med prijetnejše trenutke obstoja, je obvezno botrovala opevana intuitivnost malih hudičev. Bolj kot sem jih moledoval in prepričeval, naj me vendarle upoštevajo, bolj so me ignorirali. Tudi zato ta zapis ne bo objektiven.

Objavljeno:2017/18 |30.06.2018 | Komentiranje onemogočeno

MISLITI CANKARJA

iz eseja Cankar in problem slovenskega romana

Zdaj že ne more biti nobenega dvoma, da ima Cankar v mislih, kot jih polaga na jezik svojemu junaku, zares precej drugačno podobo romana od tiste, ki je veljala v njegovem času za edino mogočo, pravo in v tem smislu za tradicionalno. Besede, s katerimi jo riše, resda niso do kraja dognane, kaj šele sklenjene v pravo teorijo. Vendar čutimo, da tiči za njimi več kot samo hipen domislek; če ne drugega, vsaj Cankarjevo večletno ukvarjanje z zasnovami tistih tekstov, ki so bili po njegovem lastnem prepričanju romani, ukvarjanje, ki ga je s svojimi izkušnjami vodilo tudi do novih načelnih pogledov na romanopisno zvrst. In samo s tega stališča se da govoriti tudi o posebnem Cankarjevem pojmovanju romana.

Objavljeno:2017/18 |30.06.2018 | Komentiranje onemogočeno

UJETNIKI OMREŽIJ

iz eseja Omrežje stoletnega patriarha

Pred časom mi je v roke prišel debel imenik Svetovnega gospodarskega foruma, ki ga organizatorji izleta v Davosu natisnejo kot interno publikacijo, namenjeno obiskovalcem foruma. Imenik tehta 750 gramov. Če imenik ne bi bil tako debel, bi rekel, da gre za knjižico žepnega formata. V imeniku so priimki, imena, fotografije, biografije, funkcije, telefonske številke, službeni naslovi, naslovi elektronske pošte … Imenik udeležencev davoškega foruma je priročnik za vzdrževanje omrežja, ki ga dobijo vsi, ki poravnajo astronomsko visoko kotizacijo. V imeniku, ki sem ga prelistal, je službena telefonska številka Billa Gatesa. Pa Bonova telefonska. In še dva tisoč drugih telefonskih številk ljudi, ki po eni strani sedanje različice kapitalizma ne bi spreminjali, po drugi strani pa bi si vest zaradi ekcesnega kopičenja bogastva v rokah majhnega promila ljudi olajšali tako, da bi nekaj svojega bogastva dali na stran in bi uprizarjali humanitarnost. In če bodo ustanovili fundacijo, ki bo krepila blagovno znamko njihovega osnovnega posla in s tem še povečala dobiček, se bodo ob vznožju gora slikali z Bonom – in še okrepili brend.

Objavljeno:2017/18 |30.06.2018 | Komentiranje onemogočeno

ETIKA POLITIKE

iz poglavja Demokratična država

V republiki gre za tisto, za kar gre tudi in očitno v EU: za tehnično upravljanje, administriranje, urejanje, vodenje«, birokratizem. To pa so antipolitične tehnike gospostva. Ne gre pa za pristno vladanje. Seveda tudi ne za državništvo ali državnikovanje. Za to mora iti v demokraciji.

Republika je vsekakor nižja stopnja – političnega in etičnega – razvoja, ki temelji na postavljenem pravu in moči zakona kot prisili: ne pa na etiki. Administrativni in upravljavski aparat republike vsiljuje upravljanje kot politično tehnologijo, kot t. im. socialni inženiring – namesto pristne, prave politike.

Demokracija mora pomeniti razcep Našega, Našosti, po-naše-etničnega (teleološko razumevanje) v enakost (deontološko razumevanje). Njen demos pomeni sklic na pluralnost kot na politično, ne pa na etnično kot t. im. skupnovanje. Tako razumljena demokracija ne more in ne sme biti imperialna, republika (republikanskost ZDA!) pa je prav to. Republika s pravom in zakoni skrbi predvsem za civilnost in poslovno učinkovitost, za trg in poslovno tržnost. Osredotočena je na produkcijo in produktivnost. Demokracija pa temelji (naj, bi morala) na etiki in na skrbi za političnost, odprto skupnost, enakost in enakopravnost. Demokracija je bolj zadeva majhnosti politične organizacije (primer polis), republika pa postane zadeva nečesa ozemeljsko velikega. Praksa to potrjuje.

Objavljeno:2017/18 |30.06.2018 | Komentiranje onemogočeno

ISKANJE IZGUBLJENEGA ZDRAVJA

Iz poglavja Pust ali post?

Milijon let smo živeli v svetu, v katerem so bila nebesa in pekel kar na zemlji. Kadar je bil ulov bogat, smo bili v nebesih; takrat smo se napokali za pozneje, ko nam bo predlo v želodcu. A nebesa so trajala kratek čas. Veliko večkrat smo bili lačni. Takrat smo živeli od koreninic, ličink, bobik. Tako imamo danes ljudje še vedno presnovo, ki se dobro kosa s pomanjkanjem, slabo pa s preobiljem. Postenje ali stradanje nas sili v umno ravnanje s telesno energijo. Nikomur ne pride na misel, da bi sestradan letal po učilnici. V postu smo asketski, pozorni, zbrani, spokojni. V postu se nam porajajo ideje – če nič drugega, gruntamo vsaj, kako priti do hrane … In tako si izmislimo poljedelstvo, ralo, rovačo, jarem, govedorejo, kašče, mline, vozove, plug, peko, molzni stolec. Vse to so iznajdbe v sili, iznajdbe lačnega telesa.

In ko imamo vse to, pozabimo na lakoto. Začne se doba naslade – zanjo pa je treba plačevati. Egipčanske mumije so v povprečju za 16 centimetrov krajše od okostij prejšnjih lovcev in nabiralcev. Pri okostjih pred odkritjem termične obdelave žita ne najdemo deformacij, ki jih povzroča artritis. Pri zobovju pred odkritjem plantažnega sladkorja ne vidimo škrbin – šele španski kralji na svojih portretih iz časa odkritij in raziskovanj na lepem držijo usta stisnjena, kot da so snedli limono.

Objavljeno:2017/18 |30.06.2018 | Komentiranje onemogočeno

ENE IN DRUGI

odlomek iz knjige

Dober Millerjev vpliv žarči iz dela Knjige v mojem življenju in del tega sevanja je prestregel in ga po svoji viziji upodobil Marjan Rožanc v hibridnem pisanju z zavajajočim naslovom Roman o knjigah.

Avtobiografska esejistika, križana z memoarsko prozo. Ritem in jezik kot pri pesmih v prozi. Svetli otočki nedotakljivosti; trajen občutek nesmrtnosti. Vse poti odprte. Strast. Pričakovanje naliva sladkorne pene, ki meji na čisti čudež. To so moje šibke točke – upam, da že zgolj zaradi njihove navzočnosti v besedilih ne izgubljam sposobnosti ločevanja zrnja od plev.

V Rožanca sem sicer vstopal drugje. Skozi šport. Skozi tekst Demon Iva Daneva. Bil je dobro napisan. Bil je ničejanski. Imel je neko pretočnost, hitrost, nekaj, kar bralca prime in ga ponese. Ga z nekakšno kinetiko pretovori čez čeri, če obstajajo, in ga odloži na koncu, dobesedno naplavi na kopno. A tekst mi ni bil nič bolj razumljiv, kot je bil Ivu Daneuu, ko mu ga je dal Rožanc v branje. Z Rožančevimi eseji o nogometu je bilo laže. Mogoče zato, ker je nogomet bolj moj šport kot košarka.

Objavljeno:2017/18 |30.06.2018 | Komentiranje onemogočeno

Knjige

Odlomek iz esejističnega romana Knjige

»Mislim, da sem prebral o Bolañu naslednje. Da je vedel, da bo umrl. Žalostno, čeprav umremo vsi, tu nima pomena biti pameten, čeprav je bilo zame zanimivo nekaj drugega, še smo na Rodosu, brez skrbi, čeprav je skrb je moja, skratka, kdaj pa kdaj preberem tudi zapiske o avtorju, opombe in te reči, spet me je nekaj pretreslo in morda prav do tega prihajam, toda v meglo je še zavito, a kot da se dotika prav spremnih besed, opomb in življenjepisov, ne vem še, bom videl, kaj bo planilo na svetlo, skratka, zanimivo, vsaj zanimivo se mi je zdelo, kako da je v resnici začel pisati šele potem, ko je vedel za gotovo smrt. Jetra ali kaj so ga izdajala, in prebral sem, da je pisal s tako ihto, če lahko tako rečem, kot da bi dihal zrak. Kot da bi namesto zraka dihal besede, to je jezik, tako je pravilno izraženo.«

Objavljeno:2017/18 |25.03.2018 | Komentiranje onemogočeno

TUKAJ, ZATE, TAM

Iz eseja Nova religiozna zavest:

»V prostoru slovenske kulturne zavesti je namreč v skoraj enakih časovnih presledkih Sartra izpodrinil mladi Marx, njega Heidegger, nato pa Lacan; hipiji so nadomestili beatnike, za hipiji so prišlli punkerji, za njimi pa hard-corovci; socialni realizem se je moral umakniti novemu romanu, ki ga je zamenjala disidentska književnost, njo pa metafikcija; in tako naprej in tako naprej. Naivno, oj, kako naivno sem mislil, da lahko ta ‘model’ uporabim na vseh področjih kulturnega izkustva.Po diplomi sem odšel v Ameriko. Kakor mnogi drugi mladi Evropejci, ki so imeli On the Road legendarnega Jacka Kerouaca nekoč za obvezno čtivo, sem se odpravil po sledeh knjig, množične godbe, filmov in ustnega izročila, da bi se s klasično turo po čarobni in na videz brezkončni avtocesti podvrgel ‘ritualu prehoda’.«

Objavljeno:2017/18 |23.03.2018 | Komentiranje onemogočeno

95 TEZ

Teza št. 72:

»Ob vseh človekovih sposobnostih je pomembno poudariti naš največji talent in v njem našo največjo vrednost: to je ljubezen – biti ljubljen in tudi sam ljubiti. Temeljno poslanstvo ni v opravljanju zaposlitve. Ne živimo zato, da smo zaposleni za preživetje; zaposleni smo zato, da lahko preživimo (še posebej če opravljanje našega poklica ni v sozvočju s poklicanostjo) in se tako uresničujemo v talentih – predvsem v osnovnem, ki se izraža v medsebojnem odnosu – ljubezni. Ljubezen nas uči in oblikuje. Ljubezen nas, našo »bit v Biti vseh bitij«, povezuje v sveto Enost, ne v igubljenost, razpršenost. Ljubezen nas ne vodi le k bistvu našega jaza, pač pa tudi k medsebojni srčnosti. Ljubezen je božanska učiteljica in mi smo njeni učenci. V procesu izobraževanja ji je pomembno dodeliti častno mesto.«

Objavljeno:2017/18 |23.03.2018 | Komentiranje onemogočeno

BLEDA SVOBODA

iz eseja

KDO SMO, KO NISMO SAMI?

»Moja bralska mišica je po zaslugi vsega tega branja literature in študiranja o njej že dobro razvita. Za kratkotrajen oddih lahko posežem po še tako izoliranem, neodvisnem tekstu. Razumem pa, da tega vsi ne zmorejo. Da povsem običajen bralec nima ne časa ne volje, da bi razvijal svoje bralske sposobnosti samo zato, da bi lahko bral tudi najbolj zatežene umotvore, ki jih je sposoben proizvesti slovenski pisatelj. Zavest o skupnosti na stran, povprečen bralec bo pač posegel po nekem prevodu, ki ga za užitek tako ali tako jemlje cel svet. Tudi globalna skupnost lahko ponudi temelj, da se človek ne počuti povsem na prepihu. In če bo zaradi tega vedno manj poznal ljudi, ki živijo v radiju stotih kilometrov okrog njega, nič hudega. Še vedno bo gledal poročila in bral časopise (dokler bodo ti še obstajali) in vedel bo, da so v imaginariju vseh teh ljudi zdaj pač čarovniki in hobiti in vampirji in sado-mazo Američanke. Zavil se bo v naročje svoje ožje skupnosti – prijateljev, poklicnih kolegov in družine – in pač živel. Tako kot vsi.«

Objavljeno:2017/18 |22.02.2018 | Komentiranje onemogočeno

NAJ GRE ZA JEZIK

iz eseja
MALE(N)KOSTI

Ste že imeli kdaj musklfiber? Skoraj gotovo; napisali pa te besede najbrž še niste, razen morda za esemesovsko, fejsbukovsko, blogovsko ali forumsko rabo, kot recimo neka tekačica: ‘Jaz pa komaj vstala iz avta za na kofe, tak musklfiber od fitnesa še od četrtka – pametna baba gre delat počepe s čisto preveč kilami na ramah dva dni pred dolgim tekom.’ Takih besed in zvez je res veliko. Prevajalec in pesnik Ludwig Hartner je na nekem Penovem debatnem večeru v Ljubljani s toplim čustvenim tonom govoril o tem, koliko starih avstrijskih besed sliši v vsakdanji govorjeni slovenščini – besed, ki se jih v sodobni avstrijski nemščini ne sliši več in jih je nazadnje slišal iz ust svoje stare mame Avstrijke. Recimo fržmagati. Kar se nam bo pri pisanju ali javnem govorjenju zdelo zamalo, se nam bo v zasebnem govorjenju fržmagalo. Pa ne gre samo za besede, tudi določene zveze so izgnane iz knjižnega jezika (in dobijo kvečjemu občasno turistično vizo za reklamno, pesniško ali zabavljaško rabo). Recimo zveza predloga za in nedoločnika: nimam nič za obleči, imaš kaj za jesti, doma nimam nič za piti – vse to so težave, ki ostajajo v govorjenem jeziku, za resno knjižno rabo moramo ubrati najrazličnejše ovinke in daljšnice, če so še tako nerodni in okorni. Je to smiselno in nujno? Gre najbrž za vprašanje prave mere – in vprašanje tipa usluge. Prava ali medvedja?

Objavljeno:2017/18 |8.02.2018 | Komentiranje onemogočeno

NESMRTNOST IN NEUMRLJIVOST

iz eseja
KRŠČANSKO SAMOSOVRAŠTVO

»Krščanstvo je kot religija ljubezni nekaj dobrega; ima pa toliko slabih stranskih učinkov, da je vprašanje, ali ti v svoji celokupnosti ne presegajo dobrega v krščanstvu. Ker za njegovim oznanjanjem Ljubezni tiči sovraštvo, se kljub naporu, da bi delovali odkritosrčno, kristjani ne morejo izviti iz ujetosti v strukturno hinavščino. Dvoličnost je v naravi krščanstva. Kolikor krščanstvo, v katerem je veliko dobrega, lahko hkrati povzroči še več slabega, kaj hitro zapade v proizvajanje Zla namesto Dobrega. Kljub temu ostajata Pavlov odlomek o ljubezni in Janezov odlomek o bratovski ljubezni veličastna pasusa. A le če ju vzamemo iz zgoraj prikazanega konteksta in ju obravnavamo kot taka, kakršna sta sama na sebi. Ne glede na dvolično in zato hinavsko besedilno okolje.«

Objavljeno:2017/18 |8.02.2018 | Komentiranje onemogočeno

DEBELI ZIDOVI, MAJHNA OKNA

iz poglavja

POKRAJINA NA KOLEDARJIH IZ MESNIC

Paul Auster je nekje zapisal, da se stvari dogajajo tistim, ki jih znajo povedati. Ta izjava kot aforizem res deluje, tudi v primeru, da jih nimamo namena pripovedovati drugim, ampak samim sebi; kajti najprej moramo znati zgodbo povedati sebi. In to je, vsaj zame, veliko darilo vaje v slogu. Že pol stoletja se ne morem sprijazniti z mislijo, da je svet lahko samo profan, zgolj in samo to; pritlehen. In ker ne verjamem v angele, ki bi nas varovali od zgoraj, ne v čudeže ne v mater zemljo, želim biti ne le priča, ampak celo nekako podpreti misel, da fantastično izhaja iz snovnega, iz tistega, kar vidimo, kar vonjamo, v kar se zaletavamo vsak dan.

S pisanjem skušam razparati tkanino vsakdanjega, ki prekriva povsem običajni svet. Magični realizem je skušal fantastično spremeniti v vsakdanje; jaz pa v običajnem iščem osupljivo, brez jat rumenih metuljev, brez prelepe Remedios, lebdeče na rjuhah, ki jih v zrak dviguje usmiljeni veter – in Slovenija ter njen vsakdan, kjer se vsaj na prvi pogled ne dogaja nič izjemnega, sta postala moj največji izziv.

*************

(Op.: Knjiga je seveda pogojno slovenska in pogojno esejistična, pa vendar … Carlos Pascual je mehiški pisatelj, ki živi v Sloveniji, premišljuje o njej in že nekaj časa piše izključno za slovenske bralke in bralce. Njegova besedila, ki izhajajo v knjigah in literarnih revijah ter spletnih portalih, prevaja Mojca Medvedšek. Knjiga ‘Debeli zidovi, majhna okna’ je nekakšen duhovni potopis Pascualovega prihoda v Slovenijo, in je izpisana v izrazito esejističnem duhu.)

Objavljeno:2017/18 |8.02.2018 | Komentiranje onemogočeno

NE GREMO SICER NIKAMOR, A TJA GREMO HITREJE KOT KADARKOLI

iz eseja
HVALNICA NOROSTI

Vse več psihiatrov je opozarjalo, da Trumpa dajejo maligni narcizem, paranoja, blodnost, antisocialna osebnostna motnja, sadizem in grandomanija (to je bil najboljši govor v zgodovini!, to so bile največje ovacije v zgodovini!), da ne kaže nobene človeške topline, da se nikoli ne smeje, da se zelo čudno obnaša, da je z njim »nekaj narobe«, da ga mučijo »paranoidne fantazije o zaroti« in »repetitivna kompulzija« (podobno kot alkoholike), da očitno halucinira in »vidi« reči, ki ne obstajajo (milijoni so volili ilegalno!, na moji inavguraciji je bilo več ljudi kot na Obamovi!, podnebne spremembe so potegavščina!), da ne razlikuje med realnostjo in fantazijami (Obama mi prisluškuje!), da je izgubil stik z realnostjo. Njegova samopodoba je pomembnejša od Amerike. Patološkega narcisa, pravi klinična psihologinja Julie Futrell, nič ne gane – niti protestni marš žensk niti dejstvo, da njegova politika ne deluje. Oh, in niti to, da Doomsday Clock, ura, s katero znanstveniki že 64 let merijo, koliko nas loči od globalne katastrofe, še nikoli ni bila bližje apokaliptični polnoči kot zdaj, po Trumpovi izvolitvi. Ohranjanje narcisove patološke samopodobe je pač najpomembnejša stvar na svetu.

Objavljeno:2017/18 |8.02.2018 | Komentiranje onemogočeno

SKRIVNOST NAŠEGA USPEHA

iz eseja
KAKO TRGAMO GATE (PREDVSEM SEBI)

To, kar počnemo, je beganje narcisističnega in razvajenega mulca, ki teka sem in tja in se bo priklonil vsakemu, kjer upa na kraljevski sprejem. Tega pa kar ni in ni.

In ga tudi ne bo.

Če nas je iz Jugoslavije izgnal Milošević in res ni bilo časa za strategijo, me je ob vstopu v EU šokirala odsotnost sleherne debate. Ne sanjarij, marveč pogovora o tem, kaj lahko storimo in kakšne so naše prednosti in slabosti. Slišali smo le narcisoidna onaniranja brez vdorov realnosti. Nič o strategiji majhne države, o naših malo prednostih in veliko slabostih. Zato je hrvaško kupovanje slovenskih podjetij taka bolečina našemu narcisizmu – saj smo stokrat boljši od njih! Kako je to mogoče?

Objavljeno:2017/18 |8.02.2018 | Komentiranje onemogočeno

ZEMLJA VODA SEME

iz eseja
NAŠE ZDRAVJE KORENINI V PRSTI

Neprecenljivega pomena za razvoj sonaravnega kmetovanja so semena historičnih varietet kulturnih rastlin. Indijanci plemena Hopi so jim ob času setve peli pesmi in verovali, da v njih živi Navoti, sveta iskra življenja. Mnogo evropskih izseljencev v ZDA je s seboj poneslo tradicionalna semena s svojih domačij. In še danes, potem ko sta zakonca Whealy organizirala največjo svetovno mrežo za reševanje starih sort – Seed Savers Exchange, potomci nekdanjih evropskih emigrantov premorejo številne tradicionalne varietete. To so semena, ki jih lahko mirne duše poimenujemo semena preživetja človeštva, kajti semena so danes v svetu predmet podlega kriminala planetarnih razsežnosti. Svetovne semenarske hiše nadaljujejo z ropanjem in uničevanjem genskih virov, obenem pa nakradene gene patentirajo kot svojo intelektualno lastnino. Gensko zmanipulirani hibridi pa seveda ne zmorejo vzkaliti brez kemičnih gnojil in pesticidov. In tudi rodni niso več, saj je genska erozija načela tudi najosnovnejšo funkcijo življenja, razmnoževanje. Nastajanje genskega monopolizma vodi v globalni prehranski totalitarizem. Nepovratna izguba genske pestrosti pa je, na žalost, neznan pojem za večino ljudi. Kdo se bo v Sloveniji lotil reševanja sijajne genske pestrosti tradicionalnih varietet kulturnih rastlin? Ali se bo našel slovenski Kent Whealy?

Objavljeno:2017/18 |8.02.2018 | Komentiranje onemogočeno

MORALKE

iz eseja
SOMATIČNOST SMISLA

Smisel je tako tesno zvezan z našim obstojem, da ga na tak ali drugačen način najdemo in proizvedemo povsod (ne moremo ne čakati Godota). Močno je prisoten celo v preganjavicah s svojimi bizarnimi skrbmi, v gotovih znamenjih, značilnih za patološko ljubosumje, in v utemeljenih razlogih za neveljavnost zdravniških izvidov hipohondra. Ljudje najdemo globok smisel v vsakdanjih izpuhih reaktivnih letal, gmotah kondenzirane pare H2O, v naključnem neznanem gumbu, ki ga najdemo na tleh v spalnici, ali v nedolžnem rdečem izpuščaju, ki se nahaja pod kolenom. Kamorkoli pogledamo, povsod naletimo na smisel, ki je bolj ali manj globok. Celo v naključnih kombinacijah črk, »LF«, ali znakov »#$**%&«, se najde kak smisel, nekaj, kar razumemo, podobno kot v Rorschachovih madežih. Poskusite spontano ne razumeti tega stavka. Ali pa ne pomisliti na → smer, v katero kaže tale puščica. Človek je obsojen na izobilje smislov, ki odražajo njegov naravni obstoj, če si to želi ali ne.

Objavljeno:2017/18 |8.02.2018 | Komentiranje onemogočeno

KAKO JE JAKA RACMAN POSTAL FAŠIST

iz eseja
ORWELL ZA VSE ČASE

Eden od tistih, ki je Guliverjeva potovanja uvrščal v sam vrh svetovne književnosti, je bil tudi angleški časnikar, pisatelj in politični aktivist Eric Arthur Blair (1903–1950), bolj poznan po psevdonimu George Orwell, pod katerim je natanko 200 let po Swiftovi smrti izdal svojo politično satiro, Živalsko farmo. Ker pa seveda ni hotel, da bi se ji godilo tako kot Guliverju, ki je postal zgolj (ne)navadna pravljica za otroke, jo je zvito podnaslovil kot – pravljico. Ukana se je posrečila in politična alegorija, ki nam skozi živali s človeškimi lastnostmi na pronicljiv način pokaže, kaj se zgodi, ko človek dobi v roke neomejeno oblast, je postala eno najbolj poznanih in citiranih družbenokritičnih del našega časa in, jasno, nihče je ni imel za pravljico.
Prašiči, najinteligentnejše živali na kmetiji, sprožijo revolucijo in izženejo starega lastnika, ki jih je samo izkoriščal. Razglasijo svobodo in enakost med živalmi po principu animalizma, živalske ustave, ki jo je napisal idejni vodja upora, pokojni prašič Stari major. Po Napoleonovem prevzemu oblasti se socialna revolucija kaj kmalu sprevrže v diktaturo, v kateri so sicer vse živali popolnoma enakopravne, le prašiči so še bolj. Za ostale živali na kmetiji se tako ne spremeni popolnoma nič, delati morajo še več, kot so nekoč, prašiči, ki so bili prej glavni človekovi sovražniki, pa postajajo vedno bolj podobni ljudem, dokler se tudi fizično ne preoblikujejo vanje.

Objavljeno:2017/18 |8.02.2018 | Komentiranje onemogočeno

SEDETI V TEMI

iz eseja

SEDETI V TEMI

Sedel sem v temi. V hiši, ki stoji še danes, kot nekakšna časovna kapsula, kot kos, odrobljen od časa, njegova škrbina; zanemarjena in propadajoča, z istim stopniščem in verando, kjer so bila shranjena drva, z isto plastično streho in majhnim vrtom pred njo, ki pa je zdaj bolj odprt in na njem ni več češnje. Vendar ta hiša človeka, ki se sam s sabo igra gledališče senc, vseeno navdaja s sladkostjo. Ga navdaja ravno zaradi – razsula.

Zaradi otožne sivine, ki jo žarči in ki nekako tli v njeni notranjosti (tako si vsaj predstavljam). Kajti ta sivina je bila popolnoma spojena z nami, pronicala je v naše misli, se lepila na naša telesa in se spreminjala v nekakšen zunanji in neodtujljiv del naših prejšnjih življenj. V kuliso.

Socialistična sivina; naravno okolje, v katerem smo odraščali.
Kje so danes vsi ljudje, ki so prihajali v hišo? Vsi, ki so prihajali in odhajali? Nekateri po večkrat, nekateri samo enkrat, nekateri so ostali čez noč, nekateri so prihajali na kosila, nekateri zato, da bi poslušali glasbo in govorili in občudovali svoj glas in zrli skozi okno in se čudili popoldanskim vlakom, ki so izginjali v smeri zahoda, nekateri pa so bili do hiše samo namenjeni, a so se izgubili v svojih opravkih, v svojih življenjih ali pa v megli, ki se je v prestolnici pogosto šopirila, ali pa so preprosto zatavali v času, ki je bil len in se je bolj kot z nenadnimi pospeški, kvantnimi skoki in pačenjem obraza postavljal s statičnostjo, z zajetji, nad katerimi miruje zrak; s tišino.

Kje so vsi ti ljudje? Na drugem svetu? Med prikaznimi? V drugih državah? V svojih od mojega tako oddaljenih življenjih? Še najbolj od vsega so v mojem spominu. Popolnoma nespremenjeni. Nedotaknjeni. Nedotakljivi. Skoraj večni.

Objavljeno:2017/18 |8.02.2018 | Komentiranje onemogočeno

PRITISNI NA TIPKO ČLOVEK

iz eseja

SPOGLEDOVANJE PRAVNIKOV Z LITERATURO

Na žalost je med nami bistveno premalo kolegic, ki bi s svojo žensko čustveno subtilnostjo in intuicijo zagotovo obogatile pravniško ekstrakurikularno ustvarjanje, zato naj tale besedni drobec s knjigo vred deluje motivacijsko. Po vodilu nulla dies sine linea starogrškega slikarja Apela naj ne mine niti en dan brez poteze čopiča, kajti sleherni dan je treba kaj storiti za svojo stroko, četudi le v podobi skromnega iskrenega zapisa.

Biti ali ne biti, se je patetično spraševal Hamlet, vendar to ni več ključno vprašanje, kajti pomembneje je, koliko v lastno bivanjskost vdahnemo ljubezni in ustvarjalnosti, torej kako biti resnično ustvarj(al)en. In temu je namenjen moj vnovični poskus literature.

Objavljeno:2017/18 |8.02.2018 | Komentiranje onemogočeno

VSEŽIVO

iz eseja
MANDLJEVI KATALONCI

Priznam: večkrat smo razmišljali, ali nam ni vse skupaj ušlo izpod kontrole. Mislim … Je bil tak prvotni načrt? Ni bil. Načrt je bil, da imamo kokoši, ki so sicer povsem spuščene, a se vseeno vedejo »normalno«, se pravi nosijo jajca tam, kjer je treba, hodijo spat tja, kjer je prostor za to, nimajo nekih samosvojih teženj, ne rušijo rutine, ne prestopajo meja, ne razdirajo enotnosti črede in ozemlja. A ta naša katalonska združba počne prav to. Kako naj jo ukrotimo? Razmišljali smo, da bi jih lahko potrgali z dreves, prepodili iz divjine domov in jih lepo zaprli v kokošnjak. A problem je to, da so te kokoške majhne – in se brez večjih težav izmuznejo skoz štrenasta in luknjasta vrata kokošnjaka na prosto. Naj kupimo posebne kletke – in ajde, naravnost za rešetke? Tudi to je opcija, priznajmo. Če bi pa še tam rogovilile in trmarile po svoje, potem pa … cak! In bi bila zadeva rešena za vedno.

Objavljeno:2017/18 |8.02.2018 | Ni komentarjev »