Arhiv za kategorijo 'Aktualno'

Podeljena bo že trideseta nagrada (2022)

Spoštovane prijateljice, spoštovani prijatelji, sodelavke in sodelavci Društva Marjan Rožanc, žirantke, žiranti, članice, člani, podpornice, podporniki,

letos bomo podelili že trideseto Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev, ki je iz leta v leto bolj cenjena, in nominiranke, nominiranci, dobitnice ter dobitniki ob nominaciji ali podelitvi doživljajo zaslužen ugled ter pozornost bralcev po vsej Sloveniji. Nekateri med njimi so tudi zaradi Rožančeve nagrade ali nominacije doživeli mednarodni ugled kot esejisti. Hkrati je esej kot temeljna zvrst pisanja (razen pisem in dnevnikov) postala večji in močnejši izziv. Do neke mere, če ne odločilno, je esejistika dvignila raven novinarskega pisanja, kolumn, reportaž in podobno.

V zadnjih letih žirija obravnava do dvajset esejističnih zbirk. Začeli smo s tremi, štirimi. Tri desetletja prizadevanj (peščice posameznikov!) za to, da bi podeljevanje Rožančeve nagrade vzdržalo suhe čase slovenske kulture, globalno krotovičenje misli in bohotenje polpismenosti na vseh področjih, se je do zdaj obneslo. Nekateri menijo, da le za silo. A prepričana sem, da je med vami marsikdo, ki mu ni vseeno, ali »stojimo in obstojimo«. Zato vas vljudno vabim, da se nam pridružite na vseh spremljevalnih prireditvah (ali vsaj na nekateri).

Menda krona pade z glave samo tistemu, ki misli, da jo ima. Mi, v Društvu Marjana Rožanca,  smo prijatelji in želimo širiti prijateljstvo med ustvarjalnimi in premišljujočimi ljudmi.

V upanju, da si bomo segli v roke, vas lepo pozdravljam.

Ifigenija Simonović

***

URNIK DOGODKOV, september/oktober 2022

• Novinarska konferenca z razglasitvijo nominirank/nominirancev; 15. september ob 11h v prostorih Društva slovenskih pisateljev

Polaganje venčka na bivšo domačijo Marjana Rožanca v Komnu ob 17.uri, ob 18. uri pogovor z nominiranci, ki ga vodi Manca Košir, 27. september.

• Večer z avtoricami in avtorji nominiranih knjig ter razglasitev nagrajenke ali nagrajenca

Cankarjev dom; 30. september ob 18h

• Podelitev nagrade Marjana Rožanca, Trubarjeva domačija v Rašci, 1. oktober ob 15h

Objavljeno:Aktualno |6.09.2022 | Komentiranje onemogočeno

Razglasitev nagrade

Vabimo vas na literarni večer in razglasitev Rožančevega nagrajenca za najboljšo esejistično zbirko leta 2018, ki bo v petek, 21. septembra 2018 ob 18. uri v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani.

Literarnemu večeru in pogovoru bo sledila glasbena točka mojstra harmonike Žige Vehovca, po kateri bo žirija razglasila letošnjega Rožančevega nagrajenca.

Šestindvajsetič zapored, kot spomin na velike mojstre slovenskega esejističnega pisanja in kot glas nove, mlade esejistične generacije bomo znova skupaj verjeli v moč Besede, ki edina zmore in mora prepričati človeka, da namesto slepe vere v evolucijo znanstvenega in tehnološkega napredka stopi na pot »evolucije ljubezni«, o kateri nam iz literarne večnosti prišepetava pisatelj Marjan Rožanc.

Objavljeno:Aktualno |20.09.2018 | Komentiranje onemogočeno

Nominacije za 26. Rožančevo nagrado

1. Andrej Capuder: Zamrznjene besede

Mohorjeva založba Celovec, 2017

Andrej Capuder je za zbirko esejev Zamrznjene besede izbral besedila, ki se nanašajo na moralno resonanco evropskega človeka. Andrej Capuder je bil od nekdaj zavezan erotiki predajanja znanja. O tem pričajo generacije njegovih študentov in mnogi prijatelji. Eseje je žirija prebirala pred smrtjo Andreja Capudra in je že pred meseci zaslutila, da gre za nekakšno samo-inventuro. Avtor je za zbirko esejev izbral besedila, ki so napisana najbolj esejistično, torej najbolj osebnoizpovedno: o čem sem premišljeval celo življenje, kaj sem bral, kaj sem razumel, čemu ne najdem odgovora, na kaj sem želel opozoriti svoje študente, čemu sem sledil na svoji poti. Kljub smrti avtorja je žirija knjigo uvrstila med izbrano četverico, saj gre za klasično esejistično zbirko.

Andrej Capuder je eruptiven erudit  – neutrudno radoveden in navdušen nad skrivnostjo človeške duše. Vabi v globine slehernega trenutka življenja. Popelje nas na same izvore premišljevanja o človečnosti in na pot bogoiskateljstva.

V knjigi je zbranih štirinajst objavljenih ali še ne objavljenih esejističnih predavanj o filozofiji, literaturi in religiji, napisanih v zadnjih tridesetih letih. Avtor se naslanja na Novo in Staro zavezo, na antične mislece (Platon, Sokrat), na novoveške evropske filozofe (Descartes, Kierkegaard, Nietzsche, Bergson), na klasiko svetovne in slovenske literature (Dante, Cervantes, Rabelais, Prešeren, Župančič). Kristusa upošteva kot vodnika, kot paradoksalnega misleca, ki nam ne dovoli, da bi se ustavili pred sporno noto. Opozarja na razliko med gledati in razumeti. Vseskozi izhaja iz krščanstva in razmišlja o temeljnih razpotjih človekovega samoiskanja: ljubezen, bolečina, trpljenje, etos, svoboda, obljuba, izbira med DA in NE. Kako se vesti v praksi, da bomo pravični pred sabo in Bogom? Kaj je religiozni občutek? Kdo je “moj drugi”? Kako se potegniti višje, da bi videli bolje? Kaj je čustvo, kaj je čistost? Kaj pomeni želeti, kaj pomeni hoteti? In nenazadnje: biti ali ne biti. Zamrznjene besede Andreja Capudra so vroče in žive.

Na naslovnici zbirke esejev Andreja Capudra je podoba starodavnega pisca in bralca s srednjeveške slike Apokalipse iz Angersa  – ki izpostavlja pisanje kot iskanje modrosti in branje kot zaupanje v drugega, ki modrost razodeva.

2. Peter Kovačič Peršin: Stopinje v pesku

Knjižna zadruga, 2018

“Potovanje človeštva skozi čas je hoja po pesku zgodovine,” se glasi prvi stavek knjige esejev Petra Kovačiča Peršina. Sestavljena je iz štirih snopov esejev na teme somračja, poraza, tragedije in streznitve, ki jih lahko razumemo kot razčlembo slovenske novejše zgodovine.

V prvem sklopu, v eseju Overtura somračja se avtor spopade z dramatičnim vprašanjem: “Česa se moramo nadejati, če bi nastopil mir?” Razmišlja na podlagi ameriške raziskave iz leta 1967, ki je izšla v slovenščini že leta 1969: Nezaželeni mir, Poročilo o koristnosti vojne. Raziskava ugotavlja, da bi v primeru ureditve sveta po principu miru prišlo do popolnega preobrata v razvoju civilizacije  – preobrat bi bil sicer poziteve, dobrodelen, a nesprejemljiv s stališča zdajšnje ureditve sveta.

Človeštvo ni zrelo za “človečnost”. Biti človeški je hipotetična kvaliteta  – podobno kot relativnost miru. Živimo tukaj in zdaj, smo dediči in nadaljevalci  – vse je odvisno samo še od posameznikov, nimamo skupne moči. Skupna moč  – politika, diplomacija  – deluje po principu vojne: cilj je uničenje drugega. Hladna vojna naj bi bilo možno ravnovesje, ki pa ga je treba neprestano uravnovešati . Edina pot, ki jo Peter Kovačič Peršin nakazuje v esejih, je pot iskanja osebne resnice in sprejemanja drugega, ki išče svojo resnico po drugi poti. Iskanje resnice  – filozofija, poezija  – kot pot do miru. Sprava  – priznanje zmote in krivde  – kot pot do novega začetka.

Avtor gre v naslednjih treh sklopih esejev na pot  – ozre se do nastanka in razpada Jugoslavije, loti se pretresov v razumevanju in interpretaciji zgodovinskih dogodkov, nasloni se na zgodbo svoje družine in v zaključnem poglavju Pogled v prihodnost preide k narodu. Kultura, politika, uprava, gospodarstvo, evropeizacija? Kje je narodna zavest? Kako je s socialnim redom? Zakaj obubožanost državljanov? Zakaj mladi odhajajo na pot  – iskat drugo domovino? Kaj je z dostojnim varstvom narodne identitete?

Ali je tudi vprašanje “Česa se moremo nadejati, če bi prišlo do sprave?” le dramatično in hipotetično?

Vsekakor so eseji Petra Kovačiča Peršina provokativni, a napisani so z očitno težnjo po pomiritvi in kot nagovor k ponovnem razmisleku. Pregovor o metanju puške v koruzo mora dobiti nov pomen, sicer se bomo sami znašli v koruzi, kamor nas bojo zagnali drugi.

Fotografija na naslovnici je ilustracija naslova zbirke esejev, a posebej so izpostavljene stopinje človeka v težkih čevljih, morda vojaka, ki zapušča najvidnejše sledi.

3. Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2017

Jasmin B. Frelih je na slovensko literarno prizorišče vstopil silovito. Njegov prvenec roman Na/pol (2013) je upravičeno dobil ne le nagrado za najboljši prvenec na slovenskem knjižnem sejmu, temveč leta 2016 tudi Nagrado EU za književnost. Leto pred tem je izšla še njegova odlična zbirka kratke proze Ideoluzije.

Z Bledo svobodo se Frelih poskuša tudi v esejistiki, to pa nič manj velikopotezno kot v romanu in kratki prozi – poetika njegovega eseja je celo nekoliko podobna tej zadnji. Pred bralko je izbrušena literarna govorica, v mnogih pogledih proza, nabita s sugestivnostjo, ki se skoz meandre leposlovne retorike enako naslavlja na bralkin estetski čut kot na njeno potrebo po refleksiji. Frelih probleme sodobnega sveta, zlasti njegovih grozot, mlade generacije, digitalne civilizacije, humanistične in posthumanistične etike, umetniškega ustvarjanja, pa celo ekonomije in politike reflektira tako, da tudi bralca spodbode k refleksiji. Njegovi eseji – zlasti najboljši med njimi, ki knjigo začenjajo – namreč kljub veliki sugestivnosti niso naravnani na bralkino pasivno sprejemanje avtorjevih pogledov in privzemanje njegove perspektive, temveč ob avtorjevi diskretnosti bolj učinkujejo kot pobude za nadaljnje razmišljanje, bodisi dialoško bodisi monološko. Če dialoško, toliko bolje. Domiselne potujitve, s katerimi Frelih preseneča bralko, so namreč lahko zanjo ne le izziv, temveč tudi odskočna deska za potovanje v drug(ačn)ost, se pravi, za širjenje njenega lastnega duhovnega in miselnega obzorja. Z vsem tem so Frelihovi eseji v ponos svojemu žanru.

Knjigo je oblikovala Sanja Janša. Bledi odsev ptiča – goloba miru? –, ki zoblje iz miroljubne človeške roke, domiselno nakazuje, kako si velja drzniti zamišljati plaho, bledo svobodo.

4. Urša Zabukovec: Vseživo

kud Logos, 2017

Urša Zabukovec živi v Španiji in piše z blagodejne oddaljenosti od doma. Njeni eseji so kolumne iz leta 2016 in 2017, nekatere objavljene prvič, najprej pisane za portala LUD Literatura in airBeletrina. Čeprav ti in podobni portali nadomeščajo klasične papirnate časopise, pa objava prispevkov v knjigi vendarle zaživi bolj otipljivo, novo življenje.

V esejistični zbirki Vseživo najdemo 21 esejev, ki so razporejene tako, da zarišejo zgodbo avtoričinega življenja v času pisanja. Selitev, poganjanje korenin v tujini, ovohavanje nove domovine, opis načina življenja, vživljanje v novo kulturo, pa tudi razmišljanje o problemih sodobnega sveta  – ekologija, šolstvo, zdravstvo, vzgoja, vse to in še drugo “vse živo” so predmet avtoričinega zapisovanja. Avtorica je izrazito angažirana intelektualka, vendar se ne zateka h kritiki in tožbi, še manj k nostalgiji, saj avtorica pripada generaciji, ki ni obremenjena z ideološkimi predsodki in podedovanim spominom na polpreteklo zgodovino Slovenske države. Njen pogled je svoboden, odprt, ne sodi, temveč svet opazuje in ga skuša razumeti. Zanima jo preživetje. Sproti, sveže in pogumno se odziva na dogajanje doma in po svetu. Kako preživeti družino, kako se prilagoditi življenju na vasi, kako sprejeti naravo, kako razumeti novo domovino, kako biti sprejet in sprejemljiv v tujem svetu. Taka in podobna vprašanja presegajo razmišljanja ženske, vezane na dom in družino. Presegajo takoimenovana “ženska vprašanja”. V esejih Zabukovčeve se nahaja glas premnogih mladih, ki se izseljujejo iz Slovenije in se bojo morali sprijazniti s tem, da so tujci. Seveda pa bo sprijaznjenost toliko lažja, kolikor večja bo njihova pripravljenost k prilagajanju. Selitev v tujino ni beg, ni izgon, ni izhod v sili, temveč pot, na katero se človek poda z upanjem, veseljem in pogumom.

Urša Zabukovec pravi, da je možno dobro plavati, “če to počnemo na pravi progi.” Ko je težko, ne svetuje samo-umika, temveč vztrajnost in srčnost. Zbirka esejev Vseživo je svetla, humoristična in hudomušna. Avtobiografskost jo loči od žurnalističnih kolumn, ki sicer pravladujejo v naših medijih.

Na naslovnici zbirke Vseživo je Picassova risba petelina, začrtana v eni sklenjeni potezi. ta ilustracija nazorno opredeljuje eseje v knjigi  – kratko, gladko, jedrnato in vedro.

Objavljeno:Aktualno |11.09.2018 | Komentiranje onemogočeno

Urnik “Rožančijade” 2018

Komisija za podelitev Rožančeve nagrade predstavlja spored letošnjih dogodkov, od razglasitve nominirank in nominirancev, do večera z njimi in podelitve nagrade:

• Torek, 11. september, ob 11h
Novinarska konferenca z razglasitvijo nominiranih knjig v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani

• Torek, 18. september, ob 16.30
Polaganje venčka na spominski plošči v Volčah in ob 18h večer z nominiranci v Knjižnici Komen

• Petek, 21. september, ob 18h
Večer z nominiranci v Cankarjevem domu, Štihova dvorana, razglasitev nagrajenke-nagrajenca

• Sobota, 22. septembra, ob 16h
Podelitev nagrade na Trubarjevi domačiji v Rašici

***

Pismo letošnje predsednice žirije, Ifigenije Simonovič:

»Esej je po mojem mnenju ključna literarna zvrst, saj izhaja iz prvinskega pisanja pisem in spominov – eseje najdemo v Svetem pismu in v še starejših filozofskih spisih. Na Bledu spodbujamo pisanje esejev na določene teme, že šestič bomo razpisali natečaj za najboljši esej srednješolcev. Če se v karkoli zares poglobimo, takrat mislimo esejistično, saj ne izstopimo iz intimnih premišljevanj o neintimnih temah, temveč upoštevamo svoja čustva in prepričanja in smo jih pripravljeni pokazati in sporočiti. Če o čemerkoli zares živo spregovorimo, izpostavimo same sebe. Esej pojmujem kot avtobiografsko pisanje. Po tem, kako smo sposobni ubesediti misli, izražamo stopnjo odličnosti esejističnosti. Pri pisanju se ta sposobnost izražanja izkaže še bolj.

Pred 26 leti je založba Mihelač ustanovila nagrado, potem je leta in leta za podeljevanje skrbelo uredništvo Nove revije, zadnjih nekaj let pa obstaja Društvo Marjan Rožanc, ki je letos prvič doseglo status društva nacionalnega pomena in dobilo podporo Ministrstva za kulturo. Do zdaj smo za nagrado skrbeli člani Društva Marjan Rožanc, najbolj zvesti podpornik pa je bil od vsega začetka gospod Mihelač. Mnogi so priškrtnili članarino, mnogi dragoceno dobro voljo. Tudi v prihodnje bo Društvo Marjan Rožanc vztrajalo, saj konec koncev ne gre le za ohranjanje spomina na Marjana Rožanca, temveč za spoštljivost do eseja kot literarne zvrsti, ki se je le redki lotijo na polno.«

Objavljeno:Aktualno |6.09.2018 | Komentiranje onemogočeno

Intervju z Miho Pintaričem

(Valentina Plahuta Simčič, Delo)

Tretja nominacija profesorja francoske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, esejista in pesnika Mihe Pintariča za Rožančevo nagrado se je končala tako, da je nagrado naposled dobil. Prej je bil že nominiran za zbirki esejev Neškropljene limone (2008) in Na poti v črno luknjo (2014), v tretje pa je žirijo prepričal z delom Dvojni presledek; En dan v življenju dalajlame in drugi eseji (Studia Humanitatis).
V nagrajeni esejistični zbirki se Pintarič odloči za dvojen premislek. »Po eni strani (po)gleda nazaj, vse tja do Egipta in starih Grkov, po drugi pa je pripet na sedanjost, v kateri kot pod mikroskopom opazuje tudi pokrajino svoje duše. Lastno, srčno, notranje doživljanje postavi kot ‘objektivni kriterij’, ki nima priziva,« piše v utemeljitvi nagrade.

Igor Grdina v spremni besedi meni, da ne gre za eseje v klasičnem pomenu besede, temveč za meditacije. Se strinjate?
Mnogo jih je »meditativno zasnovanih«, ne vem, če gre za meditacije v pravem smislu besede oziroma če ta izraz za opredelitev zvrsti napotuje tudi na svojo formo, mislim, da recenzent pravi »meditativni spisi«, kar je bolj kvalitativna opredelitev.

Kaj ste pravzaprav mislili z naslovom Dvojni presledek?
Naslov je bil izbran izmed večih možnosti, vsaka je imela svoj specifičen pomen oziroma »namig«. Izbirala sva ga skupaj z urednico Nedo Pagon. Pri tem naslovu sva se takoj strinjala, pomenil pa naj bi distanco do sveta in do sebe v njem, zraven pa tudi distanco pri ubesedovanju sveta in sebe. V smislu »dvakrat premisliš« preden izrečeš ali napišeš.
Seveda pa je v takšnih zagonetnih naslovih vedno več, kakor so dali notri avtor in uredniki, saj v takšnih primerih ne gre pozabiti na intuicijo, ki igra svojo vlogo, tako da pronicljiv bralec v naslovu najde tudi tisto, na kar avtor ni pomislil, ko ga je zapisal.

Več v spletnem Delu.

Objavljeno:Aktualno |8.02.2018 | Komentiranje onemogočeno